"Moramo se naučiti živeti s svojo zgodovino in jo v celoti vzeti nase"

Boris A. Novak je pesnik, dramatik, prevajalec in profesor na ljubljanski filozofski fakulteti. Odraščal je v Beogradu, gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Pesnik je postal 1. septembra 1969, a dokler ga urednik glasila Šubičeve gimnazije tri mesece pozneje ni pozval, da kakšno pesem tudi napiše, ni čutil potrebe, da bi svoj dar delil z drugimi; zadostovalo je sprehajanje "s palico v desni in Byronom v levi roki". To in še več o njem lahko izvemo v epu Vrata nepovrata, prvem slovenskem epu, ki bo izšel v treh knjigah. S pesnikom, ki se pisanja pesmi vse od začetka leta 1970 ne brani več, smo se pogovarjali o prvi knjigi, Zemljevidi domotožja.

Prejšnjo soboto sva se srečala na premieri Iliade. Kako je bilo gledati uprizoritev praepa v času, ko ste izdali prvo knjigo svoje različice te literarne zvrsti? Seveda sem narcistično opazil skupni imenovalec, po naključju sem na predvečer premiere Lorencijeve adaptacije Iliade s kolegi in kolegicami pripravil zelo dolgo, maratonsko, dobesedno epsko branje petih ur svojega epa Vrata nepovrata oziroma odlomkov iz prve knjige tega epa, ki je naslovljena Zemljevidi domotožja. To naključje je bilo zame seveda zabavno.

Kako je bilo dan prej poslušati svoje verze iz ust vaših kolegov in kolegic? Pri branju sta mi pomagali dragi kolegici Svetlana Makarovič in Draga Potočnjak ter kolegi Ivo Svetina, Marjan Strojan, Milan Dekleva in Veno Taufer. Branje je bilo zame pomembno, ker sem prepričan, da je poezija v osnovi vedno tudi ritmični in zvočni fenomen. Kot rad ponavljam, v poeziji zven pomeni in pomen zveni. To velja tudi za epsko poezijo, katere ustanovno besedilo in nepresegljivi zgled je Homerjeva Iliada. Obenem se moramo zavedati, da v epskih časih ni šlo zgolj za estetsko učinkovanje besede, temveč tudi za neke vrste koncentrat zgodovine, vrednostnega sistema, kozmologije, pogledov na družbo in na medčloveške odnose, šlo je za sežetek vsega znanja o svetu, kar so jih ta ljudstva premogla.

Vendar je vaš ep, ki bo izšel v treh knjigah, precej bolj ambiciozen, vsaj po obsegu, kot je na primer Iliada. Vrata nepovrata so nedvomno moj opus magnum; dolgoletnemu pisanju tega epa sem posvetil svoje najboljše moči. Kljub temu bi bilo neskromno in dobesedno smešno, če bi hotel kakorkoli tekmovati s Homerjem, to je nemogoče že zaradi zgodovinske razdalje, ki ločuje njegov čas od našega. Tudi sama kvantitativna primerjava, da moj ep v celoti obsega približno 27-28 tisoč verzov, medtem ko Iliada in Dantejeva Božanska komedija obsegata dobrih 15 tisoč verzov, ne pomeni, da se smem primerjati s tema dvema starima mojstroma in vzornikoma. Iz ponižnega spoštovanja sem v epu z njima, kakor tudi z drugimi pesniki, vzpostavil dialog, Dante pa v Vratih nepovrata tudi nastopa. S svojim epom sem se na nek način vrnil k prazačetkom pesniške besede, ko je bila ta še ustna, ko se je prenašala iz roda v rod, iz kolena v koleno, in je bil ritem prav zaradi tega ključnega pomena. Ritem nam namreč pomaga, da si lažje zapomnimo verze; v tistih časih so pevci na pamet znali tisoče verzov. Prav zato sem hotel v živem branju svojega epa tudi sam preizkusiti zvočno, glasovno učinkovanje tega dolgega besedila. Prepričan sem, da epska besedila učinkujejo tako, da potegnejo poslušalce in poslušalke v magijo besed in zgodb. Skupnost namreč doživlja svojo lastno preteklost prav skozi zgodbe, ki so ohranjene s pomočjo pesniške besede.

VIDEO: Dante in Homer vas spremljata že od otroštva in tudi v vašem epu sta vaša stalna sopotnika.

Vendar pa si s kakšnimi slovenskimi primeri verjetno niste mogli pomagati ... Problem je posebej zagaten, ker slovenska literarna zgodovina ne premore daljših epskih besedil, narodotvorna zavest pa se je v procesu boja za jezikovno in kulturno identiteto ter nazadnje za osamosvojitev Slovenije naslanjala predvsem na liriko, medtem ko so epska besedila – z izjemo Prešernovega Krsta pri Savici – doživela marginalizacijo. Zato pri pisanju nisem imel na razpolago opornih točk v naši lastni literarni zgodovini.

Če še malo ostaneva pri Lorencijevi Iliadi, Lorenci se je ob njej spraševal, "mar se ni svet pomanjšal do te mere, da potrebuje preprostega, nevelikopoteznega človeka, ki ne dela zgodovine, temveč zgolj življenje? Začasno, skromno, vsakdanje življenje"? Moram reči, da me ta izjava malce preseneča. Kot gledalec nisem imel občutka, da bi poskušal režiser Lorenci pokazati intimo homerskih junakov, ampak obratno, njihovo junaško oziroma natančneje – morilsko stran, ki je postavljena na oder na zelo impresiven, prepričljiv način, k čemur so bistveno pripomogli veliki igralci in igralke.

Na to adaptacijo pa bi rad naslovil zelo resno pripombo, in sicer, da je izpuščena ključna scena iz Iliade, ko Ahil vrne trojanskemu kralju Priamu truplo njegovega sina Hektorja, ki ga je Ahil zaradi maščevanja, ker je Hektor ubil njegovega prijatelja Patrokla, dobesedno razmesaril, truplo pa celo vlekel okoli obzidja Troje. Dejstvo, da ta dva sovražnika najdeta skupen jezik in da Ahil vrne truplo sina očetu, je eno izmed najmočnejših sporočil Homerjeve Iliade, obenem pa gre za sporočilo, ki je nadvse relevantno in aktualno tudi za našo, slovensko situacijo, predvsem kar zadeva drugo svetovno vojno, njen konec in seveda razmerje med potomci teh dveh v vojni krvavo sprtih strani.

Zaradi tega se lahko samo čudim, da je ta adaptacija Iliade izzvenela zgolj kot krvav spopad, brez vizije globlje človečnosti, ki jo je Homer premogel. V svojo tragedijo v verzih Kasandra, kjer sem obleganje Troje uporabil kot metaforo za obleganje Sarajeva, sem vključil tudi to ključno sceno; tragedijo je uprizorila ljubljanska Drama leta 2001 v inovativni režiji Dušana Jovanovića, v glavnih vlogah sta nastopila Nataša Barbara Gračner kot Kasandra in Jernej Šugman kot Agamemnon, tokrat je Agamemnona torej igral drugič, Marko Mandić pa je bil Apolon – sijajni, veliki igralci!

Sami ste v ep vključili pesmi o partizanstvu, kot tudi pesem, posvečeno žrtvam povojnih pobojev.

Je slednja pesem v vašem epu tisti moment, ki predstavlja vzporednico z Ahilom, ko Priamu vrne truplo? To je gotovo moment Priama in Ahila, se pravi moment jasne, čiste, globoke zavesti, da je treba mrtve pokopati na pieteten, spodoben, človeški način. Sam sem pač potomec partizanov, vendar imam iz rodbinskega spomina ohranjeno vrsto tragičnih zgodb, zato se boleče zavedam, da je ta vojna v svojem upravičenem uporu zoper okupacijo na obeh straneh prinesla tudi mnoge tragedije in da so na obeh straneh padli tudi mnogi nedolžni ljudje, včasih na strašne načine. Zato sem zgodbe svojega epa spletel na ta način, da pojem tako o partizanih kot o žrtvah na obeh straneh. In to se mi zdi, kar zadeva mene osebno, edino mogoče.

Ne bi mogel napisati, ustvariti take zgodbe, ne da bi upošteval tudi senčne strani zgodovine. Obenem pa sem prepričan, da gre za globoko potrebo te naše nesrečno razdeljene družbe. Moramo se naučiti živeti s svojo zgodovino, moramo jo v celoti vzeti nase. Jaz kot pesnik to pač počnem na pesniški način. Seveda pa je to le ena izmed razsežnosti tega epa. Druga svetovna vojna je izjemno pomemben tematski krog mojega epskega besedila, ni pa edini.

Sami ste ep, glede vsebinskih "zapovedi", nekoliko priredili. Namesto velikih junaštev ste vključili precej več intime, ki ste jo vpeli v zgodovinski kontekst. Kako je potekal proces iskanja, izbiranja teh dogodkov iz življenja? Sam sem svoj ep gradil na uravnovešenju zgodovinskih dogodkov na eni in človekove intime na drugi strani, na uravnovešenju številnih herojstev na eni in ljubezenskega življenja na drugi strani. Opisovanju herojev sem kot protiutež zoperstavil način čutenja šibkejših, predvsem otrok, žensk in starejših.

Eden izmed mojih namenov je med drugim pokazati tudi to, da vsako junaško dejanje povzroči razdejanje, strašansko, globoko razdejanje pri žrtvah in na nek način tudi pri samem junaku. Moj namen je torej po eni strani prikazati veličino junaških dejanj, kadar dejansko gre za pomembne prispevke k preživetju skupnosti, po drugi strani pa prikazati tiste strani tovrstnih dejanj, ki ponavadi ostajajo v senci, jih porivamo v osebno in kolektivno podzavest, v pozabo, ki pa so ključnega pomena. Pravzaprav poskušam zgodovino prikazati skozi intimo.

Z eposom, ste dejali, da ste z njim dobili priložnost, da ste se poslovili od Jugoslavije. Sami ste rojeni v Beogradu, tam ste odraščali in vaša življenjska zgodba je povezana z ozemljem, ki je danes razdeljeno na manjše države. Bi rekli, da gre za geografsko širši ep? Jaz sem po družinski in po osebni življenjski zgodbi vezan na različne kraje, pokrajine, kulture, jezike. Starša sta bila oba Slovenca, vendar smo živeli v Beogradu, kjer sem se rodil tako jaz kot oba moja brata. Sorodnike smo imeli raztresene po celotni nekdanji Jugoslaviji, moje otroštvo je bilo dvojezično, imeli smo sorodstvo tudi zunaj meja, raztreseno celo po različnih celinah. Tudi zaradi svojega pisanja in prevajanja sem intenzivno navezan na več različnih kultur. Ta ep je torej po eni strani nedvomno slovenski ep, saj upesnjuje zgodovino tega prostora zadnjih stoletij, predvsem od konca 19. stoletja do današnjega časa, po drugi strani pa se dogaja tudi drugje, v prostorih nekdanje Jugoslavije ter v mnogih evropskih deželah in na drugih celinah. Začne se v avstralski puščavi in nato skače od prizorišča do prizorišča.

Z izdajo epa ste imeli kar nekaj težav, vmes je bilo ukinjeno kulturno ministrstvo, blokirana javna agencija za knjigo ... Ep sem začel pisati pred dobrimi 20 leti, vendar nisem bil dovolj zrel za tak podvig, tako da sem večino besedila napisal v zadnjih petih letih. Danes se žal soočamo s krizo založništva, s komercializacijo, ki pesti celotno kulturno sfero. Tudi moj ep je naletel na to neljubo situacijo, tako da sem se nekaj časa otepal z mučnim vprašanjem, kako zagotoviti izid teh treh knjig.

Video: Izdajo epa je zavrnila tudi naša največja založba, češ da je komercialno preveč tvegan.

V eposu nastopajo tudi še žive osebe, vaši prijatelji, vaše ljubezni, tudi vaša otroka. Se je kdo od njih že javil, da ima pripombe na svojo vlogo v eposu? Sprašujem zato, ker ste dejali, da se vsaka zgodba, ki se je spomnite in obnovite v pesmi, spremeni. V epu nastopa vrsta oseb, ki so mi bile zelo ljube in jih žal ni več med nami, nastopa pa tudi nekaj k sreči še živih oseb, za katere pa moram reči, da so izhodišča za neke višje in širše like v literaturi. Naslonil sem se na nekatere dejanske dogodke, v mojem epu živijo verodostojni liki ljudi, ki jih imam zelo rad in jih zelo spoštujem, seveda pa pesniško besedilo učinkuje na ta način, da jim podeli neko simbolično, univerzalno veljavo, tako da ti liki so in obenem niso enaki samim sebi.

Video: Med njimi je tudi Maja, vaša ljubezen iz šolskih dni ...