Evald Flisar: Čarovnikov vajenec je v Himalajo zvabil veliko bralcev

Naj si uvodoma sposodim vprašanje svetega moža iz Goe. Ste se pognali po svetu kot lovec ali kot žival na begu?

Oboje. Kot zatrjujem v najnovejšem, avtobiografskem romanu To nisem jaz, sem večji del svojega življenja posvetil begu, še zdaj mi ni jasno, od česa. Hkrati sem ves čas nekaj lovil. Morda sem bežal od tega, kar sem bil, in lovil samega sebe, kakršen bi rad bil. Še zdaj sem človek, ki bi skoraj v vsakem trenutku bil raje drugje. Čeprav sem svoje hrepenenje po alternativnem življenju in po tem, da bi živel več vzporednih življenj, že kar učinkovito utišal s pisanjem romanov in dram (v katerih sem ta vzporedna življenja izživel), in čeprav mi je petletni sinček odgovoril na vprašanje, kdo sem jaz ("Ti si Martinčkov ati!"), me občasno še vedno pograbi, da bi pobegnil od svoje usode, čeprav je bila do mene bolj usmiljena, kot sem pričakoval, in si naprtil usodo koga drugega. Vem, da se to ne bo zgodilo. Tudi želja, da bi kaj ulovil, ali samega sebe ali nove izkušnje, je opazno uplahnila. Ni pa še čisto ugasnila in na trenutke še zažari, kot je včasih.

Najprej kot strasten popotnik, nato pa z literarnimi nastopi ste praktično obkrožili svet. Vas še vleče kam?

Predvsem me vleče nazaj v mlajša leta, ko je bil večji del življenja še pred mano, neznani svet pa povezan z upanjem, da mi bodo izkušnje prinesle nepozabna doživetja, lepe ženske, globoke uvide, zrelost, potrpežljivost. No, potrpežljiv sem nekoliko bolj, kot sem bil, a še vedno premalo, lepih žensk je bilo dovolj, doživetij nič manj, tudi zrelost mi ni ušla (vsaj ne, kar zadeva število let), z globokimi uvidi pa je tako, da se velikokrat zadržujejo v plitvinah in se ni treba potapljati, da bi prišli do njih. To seveda odkrijemo šele potem, ko smo se večkrat skoraj utopili. Ampak tako pač je. Sploh pa je daljša pot do najbližjega cilja zanimivejša, lahko bi ji rekli kar življenje. Stranpoti so tiste, na katerih se skriva največje bogastvo.

Tudi vaše knjige potujejo, ena me je "pozdravila" v knjigarni v Katmanduju. Kje vse jih je še mogoče najti?

Marsikje. Lahko si ogledate tudi uprizoritve mojih dram, morda v Egiptu ali v Indiji ali v Indoneziji ali na Japonskem, celo na Tajvanu. Najprej sem potoval jaz, zdaj potujejo moja dela; mislim, da je to pravi vrstni red.

Kako se je od 70. let prejšnjega stoletja do danes zavrtel vaš časovni stroj Avstralije, Azije in Afrike?

Šel sem v Avstralijo s svojim sinčkom, da bi mu pokazal, kje v Sydneyju sem kot mladenič vozil podzemni vlak. Peljal sem ga na Bali, kjer sem se daljnega leta 1974 prvič srečal z Azijo (in se že drugi dan po prihodu ponesrečil z motorjem), vendar mu tiste Azije nisem mogel pokazati, ker je ni več; tam, kjer so nekoč stale s slamo krite kočice, zdaj stojijo moderni supermarketi in McDonaldsi. Ko bo nekoliko večji, ga bom odpeljal v Indijo, da ga seznanim z glasbo, arhitekturo, literaturo in filozofijo miselno morda najbogatejše države na svetu. V podsaharsko Afriko, ki je jaz verjetno ne bi več prepoznal, bo moral sam; še vedno me Afrika priteguje manj kot Azija. Ni več skrivnosti; svet se je preselil na internet. V Tokiu je režiser moje drame vtipkal v svoj mobitel, na katerem ima naloženo tudi enciklopedijo, ime Slovenija in rekel: "Največji slobenski besnik je Brance Breseren." Pravilno, sem rekel. Žal mi je, da je svet oropan skrivnosti, ki sem jih nekoč s takim veseljem odkrival, ampak tudi življenje mojega očeta je naredilo lok od jarkov prve svetovne vojne do pristanka na Mesecu in do izuma računalnikov, in tudi njega je skrbelo, da gre svet v maloro. Vsaka generacija doseže točko, ko je prisiljena reči: "Nekoč so bili zlati časi."

Kateri so (bili) trije kosi nepogrešljive opreme na vaših potovanjih?

Poleg dokumentov plastična vrečka z zdravili za vse mogoče, s čimer bi se lahko okužil, in fotoaparat. Zdravil je bilo, razumljivo, vsakič več, kot sem jih potreboval, čeprav sem trikrat zbolel za malarijo, enkrat falciparno, ki me je v Gani skoraj ubila, in na Sulavesiju v Indoneziji za tifusno mrzlico, med katero sem hitro ugotovil, da bi raje imel malarijo; počutil sem se, kot da na meni leži velik slon. Na srečo sem imel s sabo ustrezno zdravilo, ciprofloksacin, ki bi ga sicer dobil tudi v tamkajšnji bolnišnici, ampak občutek, da lahko pozdravim samega sebe, je ovrgel mojo nenehno skrb, da nosim s sabo preveč zdravil. Brez fotografskega aparata pa seveda ni mogoče na pot; prvič je treba dokazati, da si nekje res bil, drugič pa potrebuješ nekaj, s čimer lahko dolgočasiš prijatelje in sosede.

Je Indija navdihnila največ vaših del? Zakaj ste se vedno znova vračali v preddverje Himalaje?

Največ mojih knjig je navdihnila želja, da bi napisal dobro knjigo in da bi samemu sebi pojasnil vse tisto, kar se mi je v življenju dogajalo. Indija pa je, seveda, nekakšen magnet, ki mu ne morem pobegniti, odkar sem med prvim potovanjem leta 1975 začutil, da sem morda v enem od prejšnjih življenj bil Indijec. Morda maharadža, morda potujoči sveti mož, morda vojščak, morda eden Nedotakljivih. Tako pač je, nekatere kar naprej vleče na Kanarske otoke, druge v Portorož, mene pa v Indijo.

Branje vaših knjig je kot potovanje – k ljudem in sebi. Menite, da lahko doživeto branje nadomesti resnična popotniška doživetja? Čarovnikov vajenec se zdi učbeniški primer tega.

V knjigah se srečamo z doživetji avtorja, z njegovimi interpretacijami, z njegovimi spoznanji in razočaranji, skratka z njim. Njegovih doživetij ni mogoče po-doživeti, kajti razumeti je treba nekaj: kamorkoli gremo, vedno prinesemo s sabo kot največji kos prtljage samega sebe, svojo dušo, svoje sposobnosti, svoje omejitve, svoj domet razumevanja in učenja. Vse to se od človeka do človeka zelo razlikuje. Čarovnikov vajenec je v Himalajo zvabil veliko bralcev, nekaj jih je celo skrivnostno izginilo (eden je bil pred časom celo predmet Polnočnega kluba na slovenski televiziji, kjer sem se moral zagovarjati pred njegovo materjo, ki je trdila, da se to ne bi zgodilo, če ne bi prebral moje knjige). Ampak resničnih izkušenj ni mogoče vzporejati, vsak ima svoje, glede na svoj značaj, svoj domet, svoja pričakovanja, stopnjo svoje naivnosti. In seveda, to je najpomembnejše, glede na to, kaj ga doleti na poti in kako se na to odzove.

Kam bi na sanjsko potovanje napotili knjižne molje in kam pristnih doživetij željne pustolovce?

Zelo preprosto: pustolovci naj se postavijo pred zemljevid sveta ali globus, zaprejo oči, iztegnejo roko, odprejo oči, pogledajo, katere države se dotika prst, in rezervirajo najcenejšo letalsko vozovnico. Knjižne molje pa bi, sebičen kot sem, napotil k svojim knjigam, predvsem tistim, ki se ne imenujejo Čarovnikov vajenec.