Beno Udrih: Če sem lahko nosilec v ligi NBA …

Med vsemi reprezentanti ste imeli največ časa za oddih, saj se je sezona v ligi NBA končala že 13. aprila. Kako ste ga izkoristili? Ker sem imel večji del sezone težave s podplatom, sem premor izkoristil predvsem za počitek. Skušal sem povsem sanirati to poškodbo, kar pa mi ni stoodstotno uspelo. 'Plantarni fascitis' se zelo dolgo zdravi, saj ni ustrezne prekrvavitve. Potreboval sem predvsem čas. Še danes čutim blažjo bolečino, a je stanje vseeno precej boljše kot pa med sezono.

Ste razmišljali tudi o kakšnem zdravniškem posegu? Ne. Dovolj sta počitek in ledena obloga. Ob vrnitvi v Slovenijo sem zahajal k strokovnjaku v Hoče. Odločil sem se za drugačno terapijo.

Toda omenjene težave vam niso preprečile kopice izjemnih predstav v dresu Sacramenta. Začetek ni bil najboljši, nato pa preskok. Kako je prišlo do slednjega? Trdim, da lahko v ligi NBA igram v vlogi prvega organizatorja igre. Ta položaj si zaslužim. Trideset tekem pred zaključkom rednega dela oziroma za nas kar sezone je do mene pristopil trener in mi sporočil, da mi bo namenil mesto v prvi peterki. V tistem trenutku se je okrepila tudi moja samozavest. Postal sem pravi Beno Udrih! Na igrišču sem užival, igral odločno v napadu ter poživil igro.

V ligi NBA je resda težko govoriti o dolgoročnih načrtih, saj lahko klubska vodstva igralca čez noč pošljejo na drugo stran ZDA. Pa vendarle se ustvarja občutek, da ste se v Sacramentu ustalili. Se v tem okolju vidite več let? Strinjam se z vašo oceno, da je v ligi NBA skorajda nemogoče govoriti o zagotovljeni prihodnosti v nekem klubu. Vsekakor pa mi to okolje ustreza. A po drugi strani se lahko hitro pojavi boljša rešitev. Ne le zame, temveč tudi za klub. Košarkar mora biti vselej pripravljen na kupčijo in selitev.

Prvi vtisi ob vrnitvi v reprezentančni tabor? Odlični! Organizacija je na visoki ravni. Veseli me, da v uvodni fazi ni ekstremnih fizičnih naporov in mukotrpnega teka. Postopoma se uvajamo in uigravamo na igrišču. Verjamem, da je to dober temelj, na katerem lahko gradimo.

Selektor Memi Bečirović pravi, da je vsakemu kandidatu že ob prvih pogovorih omenil, v kakšni vlogi ga vidi. Ste bili s predstavljenim načrtom zadovoljni? No, o povsem konkretni vlogi še nisva govorila. Pričakujem pa, da bodo moje sposobnosti stoodstotno izkoriščene. V zadnjih letih žal ni bilo tako. Tudi zato pravim, da je do mojih poškodb prišlo z razlogom. Poškodbe so mi sporočale, da je bolje, če me ni zraven kot pa v takšni vlogi. Bomo videli, kako bo letos.

Zdi se, da je vaše prepričanje o osebnih sposobnostih močnejše od pripravljenosti do popolnega podrejanja kolektivu? V Združenih državah Amerike sem se že dokazal. Pokazal sem, da sem sposoben voditi ekipo v ligi NBA. Prav na podlagi tega gojim pričakovanja v slovenski izbrani vrsti. Reprezentanci želim pomagati. O tem ni dvoma. A želim dati vseh sto odstotkov. Če jih bom prispeval le 80, potem ne vidim pravega smisla v sodelovanju. V tem primeru lahko namreč moj delež prispeva kakšen mlajši košarkar. Na selektorjevo vabilo smo se odzvali zato, ker želimo pomagati. Kakšne osebne koristi ne bo imel od te akcije nihče. A ponavljam, moje sodelovanje je smiselno le, če lahko dam reprezentanci vse. V nasprotnem primeru pa se bom raje pripravljal na novo sezono v svojem klubu.

Bi vam torej za vaš nadaljnji košarkarski razvoj, status v klubu in dolgoročno tudi zaslužek bolj ustrezalo poletje v ZDA kot pa z reprezentanco? Ne gre za vprašanje denarja. V Ameriki gledajo na te stvari povsem drugače. Igralčevo prisotnost enačijo z željo po dokazovanju. 'Poglejte ga, tukaj je! Pripravljen je storiti vse za uspeh,' pravijo. Če te ni zraven, si potisnjen na stranski tir in znova v vrsti za dokazovanje. V zadnjih letih sem imel prav s tem nemalo težav. Ob vrnitvi v ZDA sem se moral znova in znova dokazovati, namesto da bi prišel kot nosilec.

Letos ste bili nosilec, v preteklosti pa ste si že priigrali tudi dva prstana. Na klubski ravni si torej neuspešnosti ne morete očitati. Vam morda v notranjosti manko reprezentančnega uspeha ne da miru? Miru mi ne da le spoznanje, da nisem bil stoodstotno izkoriščen.

A nekaj je individualni prispevek, nekaj drugega pa ekipni uspeh. Tudi slednji je verjetno velik motiv … Vsekakor! Če se spominjate, sem pred letom napovedal boj za odličje na evropskem prvenstvu. Slovenija je bila blizu, a četrto mesto žal ne pomeni prav veliko. Zame to ni uspeh. Osebno sem bil razočaran.

Je lahko vrhunec tega rodu nastop na olimpijskih igrah v Londonu? Slovenija na olimpijskih igrah še ni nastopila, zato bi bil seveda to velik uspeh. Tak scenarij bi me osrečil.

Londonsko vizo bi si kot svetovni prvaki lahko zagotovili že letos … Hm … Zakaj pa ne?!