8 minut in 12 sekund

Pred štiriindvajsetimi leti je v Kanadi prišlo dogodka, ki je spremenil človekovo dojemanje sonca v moderni dobi. Zaradi močnih solarnih eksplozij in geomagnetnih viharjev, ki so po nekaj dneh povečanih aktivnosti na površju naše zvezde dosegli tudi Zemljo, se je najprej zelo okrepila aurora borealis, severni sij. Vidna je bila daleč južneje kot običajno, celo do Teksasa in Floride v Združenih državah. V naslednjem trenutku je prišlo do motenj v kratkovalovnih radijskih signalih, ki se jim ni mogel izogniti niti Radio Svobodna Evropa. Pisalo se je namreč leto 1989 in berlinski zid je še vedno stal. Zahodnjaki so bili prepričani, da Rusi namerno motijo njihove signale, ki so na Vzhod pošiljali svobodo in upanje. Toda 13. marca, ko je Severno Ameriko najbolj intenzivno udaril geomagnetni vihar, ni šlo za človeško aktivnost ali za sovjetske jedrske poskuse, pač pa za enega največjih izbruhov energije na Soncu po letu 1859; geomagnetni vihar je v Kanadi povzročil sesutje sistema električne distribucije, čemur je sledil električni mrk. Američani so za več ur izgubili stik s tistimi sateliti, ki so krožili v orbiti blizu severnega pola, Nasa je zabeležila prek 250 nepravilnosti v delovanju svoje opreme in celo shuttle Discovery, takrat še v polnem pogonu, je zaznal napako v delovanju senzorja enega izmed svojih tankov z gorivom. Ko so se sončeve aktivnosti umirile, so težave nenadoma izginile. I. Sonce, brez katerega se na Zemlji ne bi razvilo življenje, je bolj nepredvidljivo, kot smo si mislili. Znanstveniki vedo, da bo nekoč v prihodnosti začelo rasti in da bo zraslo do takšne velikosti, da bo pri tem posrkalo vase vse bližnje planete, med njimi tudi Zemljo. Toda to se bo zgodilo šele čez nekaj milijard let, ko bo človeštvo že davno v drugih dimenzijah. Naša percepcija sonca je bila skozi zgodovino utemeljena bodisi na religioznem poveličevanju, značilnim za stare civilizacije, bodisi na samoumevnosti, skozi katero je človek do te zvezde vzpostavil odnos nekakšne lažne varnosti. Sonce sije in nič se nam ne more zgoditi, kar bi to spremenilo. Nekateri so zgodbo obrnili in namesto o solarni energiji govorili o ugašajoči zvezdi, ki grozi, da bo prenehala segrevati naš planet. V znanstvenofantastičnem trilerju Sunshine, posnetem leta 2007, se je britanski režiser Danny Boyle ukvarjal z idejo takšnega ugašajočega sonca, zaradi česar je ogroženo tudi življenje na Zemlji. Vedno šibkejše sonce bi pomenilo ledeno dobo planetarnih razsežnosti in posledično izumrtje človeške vrste. Da bi znova zagnali upešano sonce, se sredi 21. stoletja nanj napoti misija Ikarus, ki ima na krovu vesoljske ladje orjaško atomsko bombo, veliko toliko kot ves Manhattan. Misija je na koncu kajpak uspešna in nepredstavljiva atomska eksplozija znova zažene delovanje zvezde, kar prezebli nesrečniki na Zemlji opazijo že v dobrih osmih minutah, potrebnih, da svetloba prepotuje 150 milijonov kilometrov, kolikor znaša razdalja med Soncem in našim planetom. Boylovo sonce znova zažari in svet je rešen. II. Filmsko fikcijo bi potrebovali tudi za upodobitev nasprotnega fenomena, namreč sončevih izbruhov in neviht, ki divjajo po njegovem površju. O tem so pred nekaj dnevi javno spregovorili znanstveniki Kraljeve akademije iz Londona kot o nečem, kar je neizbežno. Sončeva supernevihta, ki se ji na Zemlji ne bomo mogli izogniti, bi namreč pomenila eksplozijo na Sončevi površini v takšnih razsežnostih, da jih je skorajda nemogoče opisati. Milijarde ton energije bi izbruhnilo v vesolje s hitrostjo 1,6 milijona kilometrov na uro in v pol ure doseglo Zemljo. Posledice bodo – kajti pravzaprav je pogojnik smiselno pretvoriti v prihodnjik – strašne, saj bo tako silovit sončni izbruh na našem planetu uničil električne daljnovode in transformatorje, satelite, GPS-tehnologijo in preostanek elektronskih naprav, ki so tako ali drugače izpostavljene sevanju iz vesolja. Najbrž ni odveč poudariti, da bo zelo na udaru tudi letalski promet. Vseh posledic takšne supernevihte na Soncu niti še ni mogoče v celoti predvideti, zato lahko samo domnevamo, kako intenzivne in globalne bodo. Najbolj neizbežni bodo po prepričanju Kraljeve akademije električni mrki. Zaradi globalnih razsežnosti, saj bo škodo utrpel ves planet, bodo trajali veliko dlje kot zgolj nekaj ur ali dni. Profesor Paul Cannon govori o tednih ali celo mesecih življenja brez elektrike in opozarja, da je nemogoče napovedati, kdaj bo prišlo do takšne solarne supernevihte, kajti z razpoložljivim znanjem in tehnologijo jo je mogoče napovedati zgolj pol ure, preden doseže Zemljo. Zadnji veliki solarni supervihar je bil pred več kot 150 leti, ko je bil opažen takorekoč po vsem planetu, saj je ponoči prihajalo do severnega sija povsod, ne le onkraj severnega povratnika. Astronom Richard Carrington, ki je ta fenomen opazil in spremljal, je prvi izračunal čas, potreben za potovanje sproščene energije od Sonca do Zemlje: namesto treh ali štirih dni je geomagnetni val naš planet dosegel že v manj kot 18 urah. Med 28. avgustom in 2. septembrom 1859 so se na Sončevem površju zvrstile eksplozije in izbruhi, kakršnih ljudje do tedaj še niso zaznali. Danes astronomi in astrofiziki ocenjujejo, da se takšen supervihar na Soncu zgodi vsakih sto ali dvesto let. Znanstveniki londonske Kraljeve tehnične akademije pravijo, da je le vprašanje časa, kdaj bo takšna supernevihta znova izbruhnila. Glede na tehološki razvoj človeštva, do katerega je prišlo po letu 1859, je že danes lahko jasno, da bo škoda neprimerljivo večja, saj bo tudi izpostavljenost bistveno večja. Vedno večja odvisnost od elektronike in električne energije nas bo zelo drago stala. Danes smo tako razvajeni in nebogljeni, da ima večina od nas doma sveče kvečjemu za romantične večere ... III. Konec januarja letos je na Soncu izbruhnila solarna nevihta, najmočnejša v zadnjih šestih letih, ki je na Zemljo prinesla sevanje, dovolj močno, da se je poznalo pri satelitskih komunikacijah, zabeležili pa so ga tudi na Mednarodni vesoljski postaji. Vendar je vse to neprimerljivo z izbruhom, ki je dosegel Zemljo v noči med 1. in 2. septembrom 1859, ko so z vsega sveta prihajala poročila o nenavadnih pojavih, med katerimi je ljudi še najbolj zmedel severni sij, viden celo nad Karibskimi otoki. Ponekod v Severni Ameriki, zlasti okoli Skalnega gorovja, je bilo ponoči tako svetlo, da so ljudje lahko brali časopis, rudarji v nekem mestecu pa so sredi noči začeli vstajati, misleč, da se je že zdanilo. Posledice so najbolj čutili na telegrafskih sistemih v Evropi in Severni Ameriki, ki so v glavnem vsi po vrsti odpovedovali, v nekaj primerih pa je prišlo celo do iskrenja na žicah in požarov. Toda pojav, ki ga je opazovalo milijone ljudi po vsem svetu, je bil vseeno preveč lep in enkraten, da bi ga razumeli kot grožnjo ali celo resno nevarnost. Glede na tehnološko razvitost človeštva pred stopetdesetimi leti je jasno, da solarna supernevihta posebne škode na Zemlji ni povzročila. Popolnoma drugačne posledice lahko pričakujemo, ko se bo fenomen ponovil. Mobilna telefonija, satelitska navigacija, televizija in radio bodo prvi na udaru. Če nas doleti podobno močna solarna supernevihta, kot je bila tista leta 1859, bo prišlo tudi do izpadov električnega omrežja, zato lahko pozabimo na internet. Vsaj za nekaj časa se bomo vrnili v dobo, ko so bili medčloveški odnosi neposredni in med njimi ni bilo tehnoloških posrednikov; v čase, ko so ljudje komunicirali brez kratkih sporočil, elektronske pošte ali družbenih omrežij. Morda bo takšen šok, ki je po prepričanju britanskih znanstvenikov zgolj vprašanje časa, pravzaprav tudi terapevtski, kajti ljudje smo izgubili občutek za neposrednost in pristnost. Sonce, brez katerega nas ne bi bilo, nas opozarja, da je potreben le malo močnejši geomagnetni sunek in človeška življenja na Zemlji se bodo vsaj za nekaj časa soočila sama s sabo. Kajti ko ni mobilnega telefona, interneta in elektrike, smo slej ko prej takšni, kakršni smo v resnici v vesolju: majhni, nebogljeni in tako zelo osamljeni. "Majhna bitja, kot smo mi, lahko neizmernost prenašamo samo z ljubeznijo." (Carl Sagan)