Poraženci in rešitelji?

Kdo bi si mislil? Po volilni nedelji in za nekatere skoraj šokantnem spoznanju, da je Pozitivna Slovenija relativna zmagovalka prvih slovenskih predčasnih parlamentarnih volitev, kar priznava in spoštuje tudi še vedno malce rezervirani Janez Janša, smo še zelo daleč od nove vlade. Zakaj že? Ker očitno mnogi še vedno niso razumeli ali celo nočejo razumeti sporočila volilne nedelje. Tisti, ki so ga, pa niso pravočasno doumeli, da je politika umetnost možnega in ne lomastenje po trgovini s porcelanom. Zato imamo, kar imamo: državni zbor z Gregorjem Virantom na čelu, ki skuša s projektom vlade narodne enotnosti rešiti Slovenijo (pred čem ali kom že?) in odhajajočo Pahorjevo vlado, veliko zdravja ti želim, Borut, ki ji kar ni videti konca …

Vse lepo in prav. Spoštujem brezmejno voljo – verjamem, da ne gre le za to – in povsem legitimno Virantovo pravico, da zdaj, ko se je v duhu reka kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima … elegantno zavihtel v sedlo prvega med enakimi parlamentarci, poskuša še z idejo vlade narodne enotnosti. Pa smo res že v političnem kolapsu, da je prednostna domača naloga oblikovanje vlade narodne enotnosti? Nam res morda grozi vojna ali kakšna naravna katastrofa, da bi tovrstne vladne rešitelje res potrebovali … Nič od tega, na našo srečo, čeprav drži, da je gospodarska realnost vse bolj črna.

Ne razumem, da Gregor Virant tako trmasto tišči glavo v pesek, čeprav tudi v njegovi stranki vsi ne verjamejo v možnost oblikovanja vlade narodne enotnosti. Še manj na vlado narodne enotnosti oziroma za nekatere tudi tehnično vlado s široko parlamentarno podporo, prisegajo v drugih parlamentarnih strankah tudi Pozitivni Sloveniji in SDS. Ja, zakaj pa bi? Konec koncev smo na volilno nedeljo opravili svojo državljansko dolžnost in za božjo voljo dobili relativnega zmagovalca prvih predčasnih volitev. Saj to je bistvo volitev in demokracije, mar ne? Zato smo šli na volišča! Da je Slovenija pač tudi politično razdeljena, ne prvič in najbrž ne zadnjič, je bilo pa tako ali tako jasno že pred samimi volitvami …

Naj torej Zoran poskusi oblikovati koalicijsko vlado. Če mu ne uspe, kljub velikemu neprostovoljnemu programskemu in kadrovskemu popuščanju, h kateremu ga je prisilil polom z nespretnim iskanjem predsednika državnega zbora, pa naj predsednik države mandatarstvo potem ponudi še Janezu Janši. In če tudi njemu, v kar seveda ne verjamem, ne bi uspelo, potem bi vlada narodne enotnosti morda postala tista prava in edina še možna rešitev. Ne pa, da zdaj nekdo, ki je pred volitvami kot feniks vstopil v politiko, doživel grenko tudi rezultatsko streznitev na volilno nedeljo, poskuša še pred "mandatarskim" razodetjem, z misijo nemogoče in oblikovanjem vlade narodne enotnosti. Je res Gregor Virant rezervni mandatar? Ali pa se skuša le s projektom vlade narodne enotnosti otresti svoje "obrobne" vloge, ki bi jo ali celo bo imel v Jankovićevi ali Janševi koalicijski vladi?