Sobota, 19. 8. 2023, 11.00
9 mesecev, 2 tedna
Intervju z britansko plezalko Shauno Coxsey
"Najbrž ste že ugotovili, da sem velika Janjina oboževalka, sicer pa, kdo ni"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,83
Najuspešnejša britanska plezalka in olimpijka Shauna Coxsey v pogovoru za Sportal o unikatnosti Janje Garnbret, razvoju športnega plezanja, iskanju rešitev za problematiko RED-S in mešanih odzivih na njeno plezanje v času nosečnosti.
"Mislim, da vsi živimo v njenem trenutku in v veliko veselje mi je, da lahko spremljamo njeno pot. Tukaj ni samo zato, da zmaguje, ampak plezanje in tekme naravnost obožuje. Njena strast do tega, kar počne, je vidna kilometre daleč," o Janji Garnbret pravi najuspešnejša britanska plezalka, olimpijka, danes pa strokovna komentatorka športnega plezanja na Eurosportu Shauna Coxsey. Njeno pot do olimpijskih iger v Tokiu, kjer je osvojila 10. mesto in za las zgrešila finale, smo lahko spremljali v filmu Stena - Vzpon do zlata (The Wall - Climb for Gold).
Shauna Coxsey je najuspešnejša plezalka Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske in strokovna komentatorka tekem v športnem plezanju na Eurosportu. 30-letna športnica, prejemnica častnega reda britanskega imperija MBE, je med leti 2012 in 2019 na tekmah svetovnega pokala osvojila 11 zlatih medalj, 12 srebrnih in 7 bronastih. Z bronom se je okitila tudi na svetovnem prvenstvu 2019 v Hačiodžiju na Japonskem (balvani in kombinacija). Energična športnica iz Sheffielda se lahko pohvali še z dvema zmagama v skupnem seštevku svetovnega pokala v balvanskem plezanju v letih 2016 in 2017 in 10. mestom na olimpijskih igrah v Tokiu. To je bilo njeno zadnje uradno tekmovanje, zdaj pa veliko časa nameni plezanju v skali. Maja lani je rodila hčerko Frankie, ki je že zdaj zaljubljena v plezanje. V pogovoru za Sportal, na dan finala olimpijske kombinacije v Bernu v Švici, kjer je Janja Garnbret osvojila svoj osmi naslov svetovne prvakinje in si zagotovila nastop na olimpijskih igrah v Parizu, je spregovorila o unikatnosti Garnbretove, iskanju rešitev za problematiko RED-S v plezanju, mešanih odzivih zaradi njenega vztrajanju v plezanju v času nosečnosti in še čem.
Kako domače se počutite v vlogi strokovne komentatorke Eurosporta? Zadnjih 12 dni ste spremljali svetovno prvenstvo, konec oktobra vas čaka še komentiranje evropske kvalifikacijske tekme za olimpijske igre (Laval, 27.–29. 10.), verjetno v prihodnosti še kaj.
Obožujem to delo! Tudi doma, kadar spremljam tekme, vedno komentiram dogajanje ne glede na to, kdo sedi poleg mene (smeh, op. a.). Rada in kar naprej govorim o tem, kaj se dogaja na tekmi, opisujem dogajanje, spremljam gibe plezalcev in plezalk in kar predstavljam si, kako se medtem počutijo, saj sem bila tudi sama že večkrat v takem položaju. Trudim se, da gledalcem podam svoj pogled na dogajanje v steni in pod njo, predvsem pa na to, kaj se dogaja v glavi tekmovalca. Vse to se mi zdi osupljivo.
V enem od prenosov ste omenili, da še vedno lahko občutite pritisk, ki ga tekmovalec čuti, tik preden priteče pod steno. Pogrešate ta občutek?
Res je, še vedno ga čutim. Ali ga pogrešam? Po svoje ga, po drugi strani pa sem vesela, da ne tekmujem več in da se mi ni treba več spopadati s pritiskom, ki ga prinaša tekmovanje.
Dejstvo je, da ima pri tekmovalnem plezanju mentalna trdnost izjemno veliko vlogo in da je ravno to tisti dejavnik, ki ima velikokrat ključno vlogo pri tem, ali bo nekdo stopil na zmagovalni oder ali bo razočaran obstal pod njim.
Podobno je pri lovu na olimpijske vozovnice. Na olimpijske igre se bodo prebili tisti, ki bodo poleg dobrega plezanja pokazali tudi psihično trdnost, ki se bodo v pravem trenutku znali umiriti. Že v finalu hitrostnega plezanja smo videli, kako hitro gre lahko vse narobe oziroma kako hitro se lahko zgodi, da je razplet povsem drugačen od pričakovanj.
Zato takega pritiska res ne pogrešam, pogrešam pa vzdušje in ves živžav, ki se dogaja na tekmah. Tudi ko Janja Garnbret stoji na stopničkah, si poskušam predstavljati, kako se počuti, čeprav tega seveda ne morem vedeti, saj nisem Janja. No, nihče ni Janja Garnbret, je pa to, da jo lahko spremljamo, čarovnija posebne vrste.
Se spomnite, kdaj sta prvič tekmovali skupaj in kdaj sta prvič skupaj stali na zmagovalnem odru?
Res je, velikokrat sva bili skupaj ali v finalu ali pa na zmagovalnem odru. Ne spomnim se prvega tekmovanja, ko sem jo opazila, mislim pa, da se je že na prvi tekmi svetovnega pokala, na kateri je nastopila, prebila v finale in da se je že takrat ogromno govorilo o njej.
Janja Garnbret, Shauna Coxsey in Miho Nonaka v Innsbrucku 2016.
Bila je majhna deklica, nekoliko sramežljiva, a zelo zabavna in izjemno prijazna. Že od vsega začetka je bilo jasno, da smo v družbi veličine, in to, da sem lahko tekmovala z njo in preživljala čas v njeni družbi, si štejem v veliko čast.
Vsi živimo v Janjinem obdobju in v veliko veselje mi je, da lahko spremljamo njeno pot. Tukaj ni samo zato, da zmaguje, ampak zato, ker plezanje in tekme naravnost obožuje. Njena strast do tega, kar počne, je vidna kilometre daleč.
V Bernu smo videli kar nekaj precej mladih finalistk, tudi komaj 16-letno Američanko Anastasio Sanders. Ali v kateri od njih vidite kanček nečesa velikega?
Ne, prepričana sem, da nikoli več ne bomo imeli plezalke, kot je Janja Garnbret in osebno menim, da ne dobiva dovolj zaslug za to, kar je dosegla. O Janji bodo govorile številne generacije, ne samo v plezanju, ampak širše. Mislim, da se ljudje sploh ne zavedajo, kako dobra je. Pravzaprav mislim, da se tega še sama ne zaveda.
Poleg tega je izjemno dostopna, vedno si vzame čas za navijače, omeniti moram, da je zelo prijazna tudi do moje Frankie (smeh, op. a.). Hčerka vedno, ko vidi Janjo na televiziji, reče: Go, Janja (Gremo, Janja, op. a.). To, da kljub dosežkom in presežkom ter pritiskom, ki jih doživlja, ostaja trdno na tleh, da je prijazna in predvsem normalna, se mi zdi izjemno lepo. Najbrž ste že ugotovili, da sem velika oboževalka Janje Garnbret, sicer pa, kdo ni.
Plezanje se je v zadnjih letih močno spremenilo, slog plezanja je danes povsem drugačen. Vse je precej bolj dinamično. Šport postaja vse bolj globalen, prepoznaven in priljubljen. Prihaja vse več sponzorjev. Kaj je največja razlika v športnem plezanju, če primerjamo vaše začetke in sedanjost?
Ko sem sama začela tekmovati, je bila plezalna skupnost precej manjša, kot je danes. Nismo imeli možnosti nastopati na olimpijskih igrah, nismo imeli Janje Garnbret, čeprav smo imeli uspešne plezalce, kot je na primer Adam Ondra, nedvomno najboljši plezalec na svetu, in mimogrede, če bi ju z Janjo postavili v isto smer, ne vem, kdo od njiju bi zmagal. Ondra ogromno vloži v promocijo našega športa, prek družbenih omrežij in širše.
Skratka, imamo nekaj imen, ki se jim je uspelo prebiti v osrednje medije, kar je tudi prav. Ogromen prispevek za popularizacijo plezanja so imele tudi olimpijske igre. Mislim, da so bile za nas zelo uspešne, da je javnost plezanje zelo dobro sprejela.
V Parizu bodo podelili že dva kompleta medalj v plezanju (v hitrostnem plezanju in olimpijski kombinaciji, ki združuje balvane in težavnost) in ne bomo več novinci.
Sama razvoj plezanja ocenjujem kot pozitiven, je pa pred nami še dolga pot. Veliko je še treba storiti za to, da bi bil naš šport dostopen za vse, da bi ga ljudje lažje razumeli, hkrati pa si zelo želim tudi to, da bi paraplezanje videli na paraolimpijskih igrah v Los Angelesu 2028.
Mislim, da je zaradi športnikov, kot sta Janja in Adam, ter dela, ki ga Mednarodna zveza za športno plezanje (IFSC) vlaga v to, da bi naš šport postal lažje dostopen in bolj razumljiv, vse to lažje dosegljivo. Veliko je že bilo postorjeno, sama sem v to vključena kot predsednica Komisije športnikov, zato se lahko na lastne oči prepričam, koliko dela in energije je bilo vložene v promocijo športa, je pa, poudarjam, treba še veliko storiti.
Mislite, da bodo leta 2028 na olimpijskih igrah v Los Angelesu v plezanju podelili tri komplete medalj, za vsako plezalno disciplino posebej (hitrost, balvane in težavnost)?
Seveda si to zelo želim, ampak zakaj samo tri, zakaj ne štirih, še za kombinacijo? Osebno mi je sicer kombinacija balvanov in težavnosti všeč, vseeno pa menim, da si vsaka disciplina zasluži svoj komplet medalj. Kar zadeva paraplezanje, pa bomo oktobra izvedeli, ali bo to nova paraolimpijska disciplina ali ne.
Kaj menite o novsem sistemu točkovanja v olimpijski kombinaciji?
Hkrati mi je všeč in mi ni. Ni optimalna možnost, je pa vseeno boljše kot prej. Predvsem mi je všeč, da je s točkami slika bolj jasna in je bolj razumljivo v smislu, kaj mora kdo storiti za zmago oziroma stopničke. Veliko je preračunavanja. Matematika mi je bila sicer vedno všeč, ni pa preprosto komentirati in preračunavati hkrati. Veliko različnih možnosti in metod je bilo preračunanih in predebatiranih, na koncu je bilo sprejeto, da je to najboljša rešitev.
Janja Garnbret in številni drugi v zadnjem obdobju zelo glasno opozarjajo na problematiko RED-S (sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu) in na to, da mednarodna zveza pri iskanju rešitev ni dovolj aktivna. Vaš pogled na razmere? Kaj je mogoče storiti, da bi našli pravo rešitev, ne samo kaznovali določenih športnikov, ampak jim pomagali, da najdejo rešitev za njihove težave?
Zdi se mi zelo dobro, da Janja opozarja na to problematiko. To, da smo v športu, v katerem si športniki upajo glasno spregovoriti in opozarjati na težave, se mi zdi zelo dobro.
Je pa problematika RED-S izjemno zapletena in ima več plati in številne plasti. Pri Komisiji športnikov smo zavzeli jasno stališče, da si želimo več aktivnosti na tem področju, a da moramo imeti v mislih, da sta na prvem mestu zdravje in dobro počutje športnikov.
Vzpostaviti moramo res dober sistem, s katerim bi ugotovili, kakšno je zdravstveno stanje posameznega športnika, predvsem pa, kakšni koraki sledijo, torej, kaj se zgodi, če bi na primer športnika umaknili iz tekmovanj. Ne moremo športniku le prepovedati tekmovati in ga nato prepustiti samemu sebi. Zgraditi moramo ustrezen sistem in športniku omogočiti dostop do primerne pomoči.
Mislim, da bi bolj kot to, da govorimo o tem, kako vitki so nekateri in kako slabo so videti, morali govoriti predvsem o tem, kako bomo te športnike podprli in jim pomagali pri tem, da odpravijo težave in s tem na svoje zdravje pozitivno vplivajo dolgoročno.
Gre za res zelo zapleteno vprašanje in čaka nas veliko dela na tem področju. Da, tema je zelo pomembna za IFSC, za nacionalne zveze in za trenerje.
Skratka, IFSC se ukvarja s pripravo ustreznega sistema, sistema testiranj, s katerim bi ugotovili, kakšno je zdravstveno stanje športnikov, in oblikovali sistem, ki bo športnikom omogočil vrnitev na tekmovanja, ko bodo za to pripravljeni. Oba sistema morata biti pripravljena tako, da bosta zaščitila tekmovalce z zdravniško podporo in tako, da ne bo možnosti manipulacij. Prav tako je treba ozaveščati nacionalne zveze in trenerje, da bodo lahko čim bolj zaščitili svoje športnike.
Kako vidite časovnico?
Seveda bi moral biti sistem vzpostavljen že zdaj. V Bernu smo pripravili forum za plezalce in plezalke, kjer smo govorili ravno o tej temi. Čutiti je bilo mogoče ogromno strasti ob tem vprašanju, po pomoti bi jo kdo lahko zamešal za agresijo in obsojanje, vendar mislim, da je šlo bolj za strast in razočaranje, ker sistema še vedno nimamo. Športniki želijo videti dejanja takoj!
Vsi seveda upamo, da bo sistem vzpostavljen do začetka leta 2024, ne morem pa tega zagotoviti, saj nisem članica zdravniške komisije. Seveda smo vsi upali, da bo sistem postavljen že do začetka leta 2023, a vsi vemo, da se to ni zgodilo. Torej moj iskreni odgovor je: Ne vem.
Problematika RED-S ni črno-bela, ima več plati, in ob tem ne smemo pozabiti, ko govorimo o zdravju športnikov, ki jih gledamo na steni, da moramo zaščititi njih, po drugi strani pa se moramo zavedati, da ti isti športniki, ki jih spremljamo v steni, vplivajo na tisoče in tisoče tistih, ki jih gledamo. Tema je precej širša in pomembnejša, kot si morda mislimo, saj vpliva na ogromno ljudi.
Vaša hči odrašča v svetu oprimkov, sten in balvanov. Bi si želeli, da bi nadaljevala vašo pot?
Res je, Frankie živi v tem svetu in čutim, da je že zdaj zaljubljena v plezanje. Ko smo danes prišli v plezalni studio, smo jo komaj zadržali, da ni takoj splezala na steno. Še 15 mesecev nima, pa je že povsem zaljubljena v plezanje.
Zanjo je plezanje nekaj povsem normalnega, to je njen svet. To je zanjo nekaj tako samoumevnega, kot je spremljati ljudi, kako hodijo ali vozijo kolo. Ko bo odraščala in se razvijala, vem, da bo našla različne strasti, in komaj čakam, da bova skupaj raziskovali svet tako, kot ga vidi ona.
Seveda je plezanje zame strast, ljubezen in moja služba, rada bi ji pokazala, da lahko opravljamo službo, ki je hkrati tudi naša ljubezen. Morda bo tudi zanjo to plezanje, morda pa tudi ne. Želim si samo, da bo našla tisto, kar jo veseli. Kaj sploh bi še lahko zahtevali za svojega otroka?
S plezanjem ste se ukvarjali tudi med nosečnostjo, pravzaprav vse do konca nosečnosti. Vaše objave plezanja med nosečnostjo so sprožile mešane odzive. Kako ste se odzvali nanje in kako ste jih razumeli?
Da, odzivi so bili res zelo različni. Deležna sem bila močne podpore, a hkrati tudi obsojanja.
Mislim, da ko je ženska enkrat noseča, vsi čutijo neko neverjetno dolžnost, da morajo podati svoje mnenje in obsojati, če tistega, kar počneš, ne delaš tako, kot bi to počeli oni. Ampak! Moje mnenje je, da bi v današnjem svetu morali podpirati drug drugega pri odločitvah, in mislim, da je upravljanje tveganja osebna odločitev.
Zame je bilo torej to, da sem plezala tudi med nosečnostjo, bolj varno kot sprehod po ulici ali vožnja z avtom, saj imam v steni več nadzora. Plezam že vse svoje življenje in vem, kaj delam. Zdi se mi, da ne glede na to, za kakšno plast nevarnosti gre, gre za osebno odločitev posameznika, in mislim, da bi to morali podpreti, ne pa obsojati.
Res je, plezala sem vso svojo nosečnost, plezala sem tudi večer pred rojstvom hčerke in imela sem vso podporo zdravstvenega osebja. Ker sem bila vso nosečnost aktivna, sem bila tudi bolje pripravljena na izzive materinstva. Mislim, da mi je tudi to pomagalo med porodom in okrevanjem po njem.
S plezanjem sem spet začela ukvarjati pet tednov po rojstvu Frankie. Plezanje je nekaj, kjer imam popoln nadzor, in zdelo se mi je pomembno, da nadaljujem tudi med nosečnostjo. Tako zame kot za druge ne glede na to, da so me nekateri obsojali.
Vseeno sem se odločila, da svojo pot delim z drugimi prek objav na družbenih omrežjih, zato da drugim nosečnicam pokažem, da obstaja tudi ta možnost. Ni ti treba plezati, če tega ne želiš, če pa to želiš, pa je pomembno, da se zavedaš, da obstaja tudi ta možnost.
Napovednik filma Stena - pot do zlata, v katerem nastopajo štiri olimpijke, poleg Coxseyeve še Janja Garnbret, Miho Nonaka in Brooke Raboutou:
Preberite še:
