Janja Garnbret
Sobota, 12. 8. 2023, 17.40
9 mesecev, 1 teden
Intervju s športno plezalko Janjo Garnbret
"Največ mi pomeni to, da sem oseba, ki je ljudem v navdih"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,54
"Zelo sem počaščena, da me ljudje pojmuje kot GOAT plezanja, ker se sama definitivno ne počutim tako."
"Zelo sem počaščena, da me ljudje pojmuje kot GOAT plezanja, ker se sama definitivno ne počutim tako. Tekmujem zato, ker mi je super, ker v tem uživam, ne pa zato, da bi sedela na lovorikah in preštevala zmage in naslove. Preprosto delam to, kar delam najraje, in to je velik privilegij. Še več pa mi pomeni to, da sem navdih otrokom, pa ne samo njim, komurkoli, in tudi ne samo v športu, ampak širše. To mi ogromno pomeni. Da bi ljudje vedeli, da če nekaj delaš z veliko strastjo in v tem uživaš, in to na kateremkoli področju v življenju, lahko dosežeš velike stvari. Skratka, največ mi pomeni to, da sem oseba, ki je ljudem v navdih," v pogovoru za Sportal razmišlja najbolj dominantna športna plezalka v zgodovini Janja Garnbret.
Janja, kako bi povzeli svoje trenutno psihofizično stanje? Pod adrenalinom, izpraznjeno …
Z eno besedo: perfektno. Ne spomnim se, da bi bila kadarkoli po katerikoli tekmi tako spočita, kot sem po tem svetovnem prvenstvu. Ne vem, zakaj, ampak na to tekmo, na olimpijsko kombinacijo sem bila pripravljena v vseh pogledih, fizično in psihično.
Janja Garnbret med pogovorom za Sportal.
Pripravljala sem se na podoben oziroma isti način, kot da so pred mano olimpijske igre. Z Romanom (Krajnikom, trenerjem, op. a) sva se pripravila na vse mogoče scenarije, na vse, kar se lahko zgodi na tekmi, in kako se moram na to odzvati. Preprosto sem vedela, kaj moram storiti, da si zagotovim nastop na olimpijskih igrah v Parizu. Bila sem precej umirjena, dobro, tudi napeta, a ne v slabem pomenu besede. Bolj bi rekla, da sem bila "excited" (vznemirjena, op. p.).
Lahko to človek naštudira, se nauči ali tak preprosto moraš biti?
Oboje. Taka sem, ker sem pritiska vajena, vajena sem tekem v visoko stresnem okolju, po drugi strani pa imam ogromno izkušenj. Definitivno se je poznalo, da to ni bilo moje prvo svetovno prvenstvo, niti moje prve kvalifikacije za olimpijske igre. Kar nekaj sem že izkusila in znam tekmovati. Finalno smer sem po svojem mnenju odplezala popolno. Brez napak, tekoče, točno tako, kot sva se z Romanom v coni dogovorila.
V finalu je bilo osem deklet, z nekaterimi od njih vas povezujejo res tesni prijateljski stiki. Za katero od njih vas je najbolj bolelo, da se ji ni uspelo že zdaj prebiti na olimpijske igre?
Brooke Raboutou. Brooke si zasluži vse najboljše na tem svetu. To resno mislim. Ona je pravi srček, prijateljica v pravem pomenu besede, pristna oseba. Res sem ji privoščila, da se ji dobro izide, še kepico sva si dali v smislu "let's do this", dajva se kvalificirati in bila sem tudi prepričana, da ji bo to uspelo, pa se ji potem na koncu ni izšlo (na koncu je bila četrta, op. a.). Škoda, bila je res pripravljena, to se je videlo skozi celotno svetovno prvenstvo, zdelo sem mi je, da sva glede pripravljenosti v obeh disciplinah zelo blizu.
"Brooke si zasluži vse najboljše na tem svetu. To resno mislim. Ona je pravi srček, prijateljica v pravem pomenu besede, pristna oseba."
Za spomin boste domov odnesli enega od oprimkov s finalne smeri. Kakšno je ozadje tega oprimka, kam ga boste namontirali?
Gre za rumen oprimek s finalne smeri. Mislim, da je bil to četrti oprimek od vrha navzdol. Ko imaš nekaj takega doma na steni, je, kot bi nekdo pripovedoval svojo zgodbo. Kadarkoli ga bom zagledala, se bom spomnila na svoje popotovanje proti Parizu. Doma imam več takih spominov, oprimek iz Meiringena v Švici iz leta 2021, z letošnje tekme v Villarsu. Lepo je imeti spomin na stvari in trenutke, ki so bili v določnem obdobju tvojega življenja pomembni.
Ko ravno omenjate, da je lepo imeti spomine. Decembra lani sva se pogovarjali, da ne bi bilo slabo, če bi pisali dnevnik, da ko bo napočil trenutek, ko boste želeli, da je vaša zgodba opisana v knjigi ali dokumentarnem filmu, bo brskanje po spominih nekoliko lažje.
Ne (smeh, op. p.). Da, spomnim se tega pogovora, ampak ničesar še nisem postorila v tej smeri.
Letošnje leto je bilo vsekakor zanimivo, pot od poškodbe do uspešnih kvalifikacij na olimpijske igre.
Res je, letošnje leto je bilo res čudovito, ne glede na poškodbo v začetku leta. Res je, kar pravijo, vsaka stvar je za nekaj dobra in tako jo moraš tudi dojemati.
Svetovno prvenstvo v športnem plezanju je potekalo v dvorani PostFinance Arena.
Kako pa dojemate svoj status GOAT (Greatest Off All Time), najboljše vseh časov?
Zelo sem počaščena, da me ljudje pojmuje kot GOAT plezanja, ker se sama definitivno ne počutim tako. Jaz tekmujem zato, ker mi je super, ker v tem uživam, ne pa zato, da bi sedela na lovorikah in preštevala zmage in naslove. Preprosto delam to, kar delam najraje, in to je velik privilegij.
Še več pa mi pomeni to, da sem navdih otrokom, pa ne samo njim, komurkoli, in tudi ne samo v športu, ampak širše. To mi ogromno pomeni. Da bi ljudje vedeli, da če nekaj delaš z veliko strastjo in v tem uživaš, in to na kateremkoli področju v življenju, lahko dosežeš velike stvari. Skratka, da odgovorim na vaše vprašanje, največ mi pomeni to, da sem oseba, ki je ljudem v navdih.
Veselje ob osvojitvi osmega naslova svetovne prvakinje.
Vajeni ste napornega ritma. Je bilo kdaj vsega skupaj preveč? So bile baterije kdaj blizu ničli?
Po olimpijskih igrah v Tokiu. Takrat je bilo vsega preveč. Ko se vse, kar se je tako dolgo nabiralo v tebi, sprosti. Bila sem res na koncu. Pa tudi po lanskem evropskem prvenstvu v Münchnu je bilo podobno. Spomnim se, da ko sem pri Mateju (fizioterapevtu Bombaču iz centra Rehabo, op. a.) delala vaje, je rekel, da se bova morala vrniti k vajam, ki sem jih izvajala pred štirimi leti, ko sva šele začela sodelovati.
Tukaj pa sem bila v glavi izjemno mirna in zelo dobre volje, ves čas svetovnega prvenstva. Pomembno je bilo tudi to, da sem imela ob sebi svojo ekipo, s katero se nenehno šalimo – vemo, da pri meni ne moreš dolgo ostati resen (smeh) –, skratka, ekipa (poleg trenerja še njen predstavnik za stike z javnostmi, njen menedžer, fizioterapevt, op. a.), za katero vem, da me bo, ne glede na to, kaj bi se zgodilo, znala pomiriti in paziti name.
Ko ravno omenjate ljudi, ki znajo paziti na vas. Vaš trener Roman Krajnik je dejal, da je bil vaš padec na balvanih v polfinalu kombinacije enako dramatičen, kot so pripovedovale fotografije. Kako ste vi doživeli ta padec, kako resen je bil in kakšno vlogo je pri tem odigral vaš fizioterapevt?
Takih padcev sem v bistvu vajena …
Vendar nikoli, ali pa vas mi ne vidimo, ne obležite ali obsedite pod steno.
Res je, to drži. Tukaj so bile blazine drugačne, kot smo jih vajeni. Čez blazine je bil položen poseben tepih, kar podlago naredi bolj trdo, in tega nismo vajeni. Seveda je bilo to po eni strani odlično, saj je bilo videti lepše, nisi ves umazan od magnezija, pomeni pa tudi to, da so blazine trše in da so padci posledično bolj boleči.
Ko sem pristala na tleh, sem si najprej mislila, joj, Janja, zakaj si se zdaj morala tako vreči po tleh, ali nisi mogla pasti lepše. Ampak k sreči sem bila tako fizično pripravljena, moje telo je bilo tako dobro pripravljeno, da se je vse skupaj dokaj dobro končalo.
Če ne bi bila, bi bile posledice zagotovo precej hujše, druga pomembna stvar pa je, da je bil z mano fizioterapevt. Takoj po balvanskem delu sem se odpravila na terapijo. Zmasiral mi je vrat, sprostil vse napetosti, tako da sem po tem čutila samo še nekaj zategnjenosti. K sreči se je tekmovanje nadaljevalo šele zvečer, tako da sem se lahko ustrezno pripravila. Tudi naslednji dan sem se kar dolgo zadržala pri Mateju. Tako da sem v finalu samo še minimalno čutila napetost, ni me pa to prav v ničemer omejevalo. Lahko rečem, samo dobro, da je bil Matej z nami v Bernu.
Vaš trener je omenil, da je njegova vloga celo tako pomembna, da bi se znalo zgoditi, da vas brez njegove pomoči sploh ne bi spremljali v nadaljevanju polfinala.
Res je, to drži.
Roman pravi tudi, da s 1. novembrom začneta trenirati za olimpijske igre. Ste že obveščeni o tem?
Sem, vse vem, veselim se že tega procesa.
Kako je to videti? Si kdaj dovolite, da tudi sami sugerirate kakšen detajl na treningu ali se povsem prepustite trenerju, ki mu zaupate?
Povsem se prepustim. Romanu zaupam ne sto, ampak 300 odstotkov. On ve, kaj potrebujem, in jaz mu povsem zaupam. Sicer me kdaj tudi vpraša za mnenje, nikoli pa ne pametujem.
V času svetovnega prvenstva so velik del Slovenije prizadele katastrofalne poplave. Prizori s terena so grozljivi. V ponedeljek bo v Slovenji dan solidarnosti, dan, ki je namenjen pomoči pri sanaciji poplavljenih območij. Vi prihajate iz Koroške, ki jo je voda najbolj prizadela. Imate v načrtu, da se priključite kateri od akcij?
Tega še ne vem, bom pa donirala celoten nagradni sklad, ki sem ga dobila na tem svetovnem prvenstvu (njen sponzor Allianz bo znesek podvojil), kar se mi zdi edino prav. Vem, da je bila stiska ljudi ogromna, in želim pomagati. Upam tudi, da sem s svojimi nastopi na prvenstvu vsaj nekoliko razveselila ljudi.
So poplave prizadele tudi vaš domači kraj, Šmartno pri Slovenj Gradcu?
Doma smo imeli klet zalito, pet dni smo bili brez vode, ni pa nam voda zalila hiše, tako da smo imeli res srečo.
Kdo vas je prvi obvestil o situaciji v Sloveniji?
Mama. Mama mi je poslala fotografije in mi napisala, da ati plava, in to v kleti.
Sta sicer nameravala priti na prvenstvo?
Ne, ker je to zanju preveč stresno.
Kaj vas čaka zdaj? Kratek premor?
Za teden dni odhajam na morje. Plezalke bom postavila v kot in si privoščila nekaj počitka. Zdi se mi, da je to v tem trenutno nujno potrebno.
Potem pa bo tu že tekma svetovnega pokala v težavnosti v Kopru (8. in 9. september). Prej ste omenili, da ste olimpijskih kvalifikacij že vajeni, kaj pa tekme pred domačimi navijači? Nikoli niste skrivali, da je domača tekma za vas najtežja.
Na Koper in še prej Kranj imam zelo lepe spomine, ker je organizacija vedno na vrhunski ravni, stena je super, na morju smo, ogromno ljudi je, vse je vrhunsko, ni pa skrivnost, da mi je doma najtežje tekmovati. Pred domačo publiko hočem vedno pokazati največ in zato je pritisk doma največji.
Preberite še:
