Nove poti člana zlatega smučarskega rodu

Koliko smučarskih dni ste vknjižili v pretekli sezoni?

Le dva. Družinsko smučanje v Innerkremsu. Opustili smo dopuste, na katerih te lahko preseneti slabo vreme in prisili v bazen. Če nas zamika in je vremenska napoved lepa, se odpravimo. Letos tega ni bilo veliko. Ne spominjam pa se, kdaj bi se sam ali s prijatelji odpravil na kakšno bližnje smučišče.

Sicer pa … Služba?

Da. Veleprodaja očal. Večinoma bralnih, a tudi sončnih. Imam tudi svojo linijo očal za kolesarstvo in tek. Posel je utečen. Že desetletje sodelujem s Tušem, šesto sezono s Pošto Slovenije. Zalagamo več kot 500 trgovin in lekarn. Delam veliko. Od deset do dvanajst ur, vendar sem s svojim življenjem zadovoljen. Zjutraj se večinoma lotim dokumentacije in administracije, nato pripravljam in dostavljam pakete, potem pa že pripravljam vse potrebno za naslednji dan.

Vas kriza ni udarila?

Zaobšla nas seveda ni. Upam, da se bo položaj normaliziral, saj je seveda vse skupaj vplivalo na nakupovalne navade. Zalog imamo dovolj. Januarja mi je na tekmi v Banskem ženski direktor svetovnega pokala Peter Gerdol dejal, da so na Kitajskem zaradi virusa zaprli eno mesto. Šele pozneje me je prešinilo, da sem poslovno odvisen od Kitajske in deloma Tajvana. Takrat sem imel na kontejnerju že naloženo robo. Vseeno sem takoj naročil dodatno robo za prihodnjih dvanajst mesecev.  

Pred očali pa ste prodajali obutev …

Po vrnitvi iz ZDA sem se lotil dela in že v jeseni odprl trgovino s športno obutvijo v Novem mestu. Sprva sem imel trgovino na 40 kvadratnih metrih, ki se je nato povečala na 120 kvadratnih metrov. Ko so se nato tudi zunaj Ljubljane začele odpirati Hervisove in Intersportove trgovine, sem ocenil, da imajo toliko boljše nabavne cene in možnosti popustov, zato sem se pravočasno umaknil. Z ženo Simono sva imela nato trgovino s športno-elegantno obutvijo v Ljubljani. Ko so se začele najemnine povečevati, sva dvignila roke. Izkazalo se je, da sva se dobro odločila. Moje načelo je, da nikoli ne želim biti dolžnik. Izstopiti je modro, ko ti voda sega do kolen. Ko je pri bradi in loviš zadnje atome, se je težko rešiti.

Kaj pa vaša vloga delegata pri Mednarodni smučarski zvezi?  

To je način, da ostajam povezan z alpskim smučanjem. Še najmanj dela ima delegat na tekmah svetovnega pokala, saj ima direktor odličen nadzor. Tam je sistem utečen. Delegat je res le nadzornik. Drugače je na tekmah nižje ravni, kjer mora imeti nadzor nad postavitvijo, ograjami, programom …

Spomin na tekmovalne čase: Tomaž Čižman (skrajno levo) in preostali člani reprezentance (Veronika Šarec, Mateja Svet, Grega Benedik, Robert Žan, Sašo Robič, Katjuša Pušnik in Rok Petrovič). Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

A pred leti ste se želeli vključiti tudi v delo alpskih disciplin pri SZS. Vas to še mika?

Ne. To poglavje je zaprto. Takrat pa … Vsem po vrsti sem povedal, da ne bi delal za denar. Želel sem delovati kot koordinator, ki bi poročal strokovnemu svetu. Ugotovil sem namreč, da je v slovenskem smučarskem procesu preveč drila, zato trenerji določenih napak tekmovalcev ne vidijo ali pa ne izkoriščajo pogojev. 

Slovensko smučanje danes?

Zavedati se moramo, da nikoli več ne bomo imeli redno treh tekmovalcev med najboljšo petnajsterico ali deseterico. Na enega lahko vedno računamo. Verjamem, da bo vsake toliko časa nekdo izplaval iz povprečja. Dejstvo pa je, da smučanje postaja pekel, saj tekmovalci že v evropskem pokalu in na tekmah nižje ravni smučajo izjemno kakovostno. Zato ne podcenjujem uvrstitev med najboljših 30 v svetovnem pokalu. Prav pa je, da javnost s tem ni zadovoljna.

Okroglih 30 let je minilo od vaše zadnje tekme v svetovnem pokalu. A verjetno tega še ne označujte za konec kariere …

Če košarkar iz evrolige odide v NBA, še zdaleč ne konča kariere. Tudi za svojo selitev iz svetovnega pokala v ameriški "pro tour" označujem za tovrstno nadaljevanje športne poti. Štiri sezone sem preživel v ZDA. To je bila izjemna izkušnja, za katero je poleg Rossignila, ki je tam sestavljal ekipo in me povabil vanjo, zelo zaslužen tudi pokojni Tomaž Cerkovnik. Vedel je, da se podaja v zadnjo sezono. V njej pa me je uvajal. Brez njega bi se precej težje znašel. Mi je pa tudi zelo hitro pokazal, da si v ZDA sam svoj šef. Ni trenerja, ki ti določi urnik. Za vse si sam. To mi je pomagalo tudi pozneje v življenju. Čeprav obžalujem, da zaradi tega nato nisem nastopil na olimpijskih igrah 1992, pa sem prepričan o tem, da je bila moja pot pravilna.

Foto: Reuters Velika dama slovenskega rokometa

Žena Simona, o kateri govori naš sogovornik, ni nihče drug kot Simona Šturm, danes poročena Čižman, ena od najboljših igralk v zgodovini slovenskega rokometa. Dolgoletna reprezentantka (za Slovenijo je zaigrala na 79 tekmah in zabila kar 539 golov) je na klubski ravni igrala za domačo tivolsko Olimpijo, tedaj zvezdniško Podravko na Hrvaškem in nazadnje za evropski Krim. Z zadnjim je zaigrala tudi v velikem finalu lige prvakov in se pred dvajsetimi leti poslovila od aktivnega igranja. Njeni rokometni poti je sledil sin Gal, medtem ko pa je hčerka Neja zajadrala v odbojkarske vode. Je reprezentantka do 16 let in članica ljubljanskega Vitala. Na zadnjem evropskem prvenstvu je bila izbrana v idealno postavo.

Poklicne paralelne tekme v ZDA so pred leti poniknile. Zdaj se znova prebujajo. Ali v tem vidite prihodnost?

Kolikor vem, so za naslednjo sezono predvideli osem tekmovalnih koncev tedna. Kolikor slišim, je zanimanje pokroviteljev vse večje. Tudi nekaj odsluženih smučarjev svetovnega pokala svojo srečo preizkuša tam. Verjamem, da bodo, če bodo proračuni tekem mamljivi, svojo priložnost videli tudi Evropejci.

Vse več teh paralelnih tekem je tudi v svetovnem pokalu.

Še ko sem tekmoval v ZDA, sem trdil, da bo FIS brez paralelnih tekem popolnoma okamenela organizacija. Na srečo so tudi oni spoznali, da je ta tekmovalni format zanimiv za gledalce. Res pa je, da so naše tekme v ZDA trajale tudi do štiri ure, predvajane pa so bile v posnetkih. FIS seveda želi neposredne televizijske prenose. Toliko časa pred televizijskim ekranom ne bo vztrajal nihče. Poiskati bodo morali boljši in tudi bolj pošten tekmovalni format.

Z Bojanom Križajem na poslovilni tekmi Jureta Koširja leta 2006. Foto: Mediaspeed Dotaknimo se še malo vaše kariere. Bogastva vam ni prinesla, mar ne?

Imel sem Alpinino in Elanovo štipendijo. Pozneje pa nas je za rezultate nagrajevala tudi smučarska zveza. Omembe vredni zaslužki so se v smučanju pojavljali v drugi polovici osemdesetih let. Seveda nisem spadal v skupino Bojana Križaja, Ingemarja Stenmarka ali bratov Mahre. Oni so bili posebna kategorija. Imeli so drugačne pogodbe, osebne pokrovitelje.

Smučanje velja za individualen šport, ki pa je imel predvsem v vaših časih močan ekipni prizvok. Ste ga tudi vi dojemali na takšen način?

Zmaga reprezentančnega sotekmovalca je bila tudi moja zmaga. No, še hujši pa je bil njegov poraz. Ko sem prišel v ekipo, se je na vsaki tekmi največ pričakovalo od Bojana Križaja, Borisa Strela in Jureta Franka. Če niso bili v okviru trenerskih pričakovanj, je popoldan sledila tiha maša. Pri večerjah smo molče jedli. Včasih sem se celo bolj bal neuspeha naših najboljših smučarjev kot pa svojega. Spominjam se slaloma v Kitzbühlu, ki sem ga s štartno število 72 končal na 21. mestu, kar je bil zame velik uspeh. Tako Bojan Križaj kot Rok Petrovič sta odstopila. Vsi so zrli v tla. Nisem vedel, kaj storiti. Bil sem vesel, pogledi v reprezentančnem taboru pa mrki. "Sem jaz kriv, da sta odstopila?" sem si mislil, ko mi ni nihče namenil spodbudne besede.

Uradna fotografija moške jugoslovanske smučarske reprezentance iz leta 1986 (Čižman je četrti z leve v zgornji vrsti, med Borisom Strelom in Bojanom Križajem). Foto: Osebni arhiv

Ste bili naučeni, da se morate veseliti Križajevih uspehov?

Bili smo kot družina, ki se je ločila le na štartu. Tudi zaradi tega sem se iskreno veselil uspehov drugih, saj se je s tem dvigovalo vzdušje v celoti ekipi. Tudi meni je to pomagalo na karierni poti.

Kaj pa vaša kolajna v Vailu 1989?

Takrat sem čutil, da se z mano veseli celotna ekipa. To je bilo obdobje po Križajevi upokojitvi, ko so bili vsi prepričani o tem, da se era našega smučanja izteka. Da, imeli smo Matejo Svet. A Tone Vogrinec je rezultat želel tudi na moški strani. Morda je bilo tudi zaradi tega veselje toliko večje. Kot bi dokazali, da se z umikom največjega zgodba ni končala. In se ni. Pozneje je prišel Jure Košir. Zdaj imamo Žana Kranjca. Res je, so vzponi in padci, a kontinuitete vrhunskega smučanja nismo nikoli prekinili.  

Sportal Boštjan Kline bo segel v žep in vztrajal

Sportal Peter Pen je sprejel avstrijski izziv

Sportal Kranjec proti kolajnam z novo pomočjo

Sportal Njegov dvoboj proti Srečku Katancu je zelo odmeval

Sportal Avstrijske smukačice z novim šefom in slovenskim pridihom